NOVICE  

V prvi meri doživetja narave, prekrasna pokrajina, srečanje z divjimi in domačimi živalmi, rožami, drevesi … Počasi se začneš čutiti del tega okolja, dokler ti narava ne da vedeti, da v bistvu brez tehnologije tam nimaš česa iskati (oprema, obleka, čevlji …), ne moreš preživeti. Nato seveda srečanja z ljudmi, domačini, pohodniki pa komunikacija z domačimi in sledilci na družabnih omrežjih.

Anekdot je precej. Ne bom rekel, da je to najboljša ali najljubša. Mi je pa prva prišla na misel. Neki deževen dan sem hodil po italijanskih Alpah. Ves dan sem bil sam, v samoti. Popoldan je dež malo ponehal in iz gozda zaslišim glasno žvenketanje. Najprej pritečeta do mene ovčarska psa in me prekontrolirata. Nato velika čreda koz z zvončki in za njimi starejši pastir. Bil sem v prometni konici in sem moral počakati. S pastirjem sva spregovorila nekaj besed, on italijansko, jaz sem znal italijansko le toliko, da sva se zmenila, od kod in kam grem … To, kar me je presunilo, so bile njegove oči. Iz njegovih svetlih oči sta žarela mir in zadovoljstvo, ki ju ne vidiš pri modernem človeku – potrošniku. Njegove oči so bile izvir veselja, ki se je razlivalo in me nagovarjalo še v naslednjih dneh. Takšni bi morali biti vsi mi, tako nam je namenjeno, pa so v naglici in hitenju naše oči večkrat mlake nezadovoljstva, nezanimanja. Kako to, da je lahko preprost kozji pastir veliko srečnejši od vseh dobrin nasičenega mestnega potrošnika, pa si odgovorite sami.

Na poti se nisem preveč obremenjeval, koliko je še kilometrov, kako daleč moram priti danes, kakšen je načrt, razen zdaj septembra. Živel sem od dneva do dneva, poskušal užiti vsak trenutek tega privilegija, ki sem ga imel, da sem lahko bil v naravi, v čudovitih gorah. Samota ni bila ovira, prej pomoč, da se srečaš s sabo. S svojim življenjem, da od zelo daleč pogledaš na stvari in vidiš, prepoznaš in nato spustiš, odložiš to, kar ni več treba nositi s sabo. Spone in ograje, ki so nam jih postavili drugi ali smo si jih sami, padejo, druga za drugo odpadejo tudi maske … in si tam sredi prostranega gorovja, sam, tak, kot si. In to je zelo osvobajajoče …

Človek po naravi ni nesrečno bitje. V nas sta položena sreča in veselje. V vsakdanjem živjenju pa to dvoje nenehno utapljamo v množici skrbi. Očitno so to ljudje začutili tudi prek tako omejenega medija, kot je facebook. Skrbi se zmanjšajo res samo na tiste najosnovnejše, kaj in kje bom jedel, pil in kje bom spal – in ali bom imel signal, da se slišim z ženo. Samo potovanje in hoja pa postaneta način življenja. Celotna pot je res dolga, ampak vsak dan prehodiš le delček, in sicer takšnega, ki si ga tisti dan sposoben, glede na počutje, vreme, lepote … Kadar je bilo zelo lepo, sem kar jadral, nisem doživljal hoje kot napora. So pa bili odseki, ki so mi bili odveč, in sem se bolj privlekel čeznje, samo da so minili in je bila to potem tista sreča, na koncu.

Nepremagljiv, jeklen, neustavljiv, lokomotiva … to so vsi zelo pretirani vzdevki, ki si jih sam ne bi nadel in se v njih ne najdem. Lahko, da se zunanjemu opazovalcu tako zdi. Hvaležen sem, da mi je bilo dano brez poškodb in bolezni v nadpovprečno lepem vremenu prehoditi to pot. Vsekakor so bili blagoslov tudi velik oblak pozitivnih želja, naklonjenosti in molitev, vseskozi z mano, še posebej pa ženina skrb in ljubezen.

Drži. Pridružili so se mi prijatelji iz Pevskega zbora Gorenje, PD Škale - Hrastovec, sorodniki, prijatelji, domači, sosedje, župljani in tudi kakšen FB-sledilec. Še zadnjič, kot že tolikokrat na poti, se je slaba vremenska napoved spremenila v lep sončen dan. Tudi ne preveč zahtevna pot in lepo okolje sta poskrbela, da je vseskozi lahko tekel prešeren pogovor. Na meji z Italijo so policisti za trenutek okamneli, ko so zagledali sprevod … Na Premudi smo se nato okrepčali z bogračem, ki sta ga prispevala MAŠ in Cvetličarna Cvet. Hvala še enkrat. In z drugimi dobrotami, ki so jih domači in pohodniki prinesli s seboj.

Ves dan sem se spraševal, kdaj bo nastopila evforija čustev in kako se bom počutil. Pa je ni bilo. Bilo je veliko majhnih, a zelo dragocenih srečanj, stiskov rok, objemov, ki so poskrbeli za prijetno in domače vzdušje. Marko, domačin iz Kopra, ki me je pospremil do Milj, je poskrbel, da se na poti nisem imel časa preveč ukvarjati z zadnjimi kilometri večinoma po asfaltu. V Miljah smo se nato mučili najti konec poti, ki ni posebej označen ali pa ga nismo našli. GPX-sled se konča kar na eni ulici.

Sam cilj res ni bil zelo pomemben oz. nič bolj kot vsi preostali trenutki na poti. Sem vesel, da je tako. Vsak trenutek šteje in brez enega ni drugega. Na nek način sem cilj dosegel že v Premudi s prijatelji, to je bila pa potem samo še potrditev. Če razumem kot običajno življenje življenje pred tem pohodom, upam, da se vanj ne vrnem. Življenje želim doživljati drugače, polneje. Se ukvarjati s stvarmi, ki so pomembne. Kar ni bistveno, pa naj lepo odnese mimo.

Več jih je in se zagotovo vrnem. Upam, da na več destinacij skupaj z ženo. Savojske Alpe, 3 Alpine, Tour du Mont Blanc, Dolomitska visoka pot …

Srečal sem precej ljudi, s katerimi sem večinoma preživel uro ali dve. Veliko zanimivih zgodb. Na poti sta se mi pridružila gorniška in pevska prijatelja Primož in Boris. Prvi za 14 dni, drugi za dni dni. Na poti sva se večkrat srečala s Chrisom iz Avstrije, ki je delal nekako dobro polovico poti. Za nekaj dni se mi je po naključju pridružil tudi Kris iz Minessote, ki je delal del poti po avstrijskih Alpah. Na Karnijski visoki poti sva se en dan družila z Angležem Johnom, ki piše vodnike za Ciceron – ravno pripravlja vodnik za omenjeno pot. Po Javorniku in do Predjame so me pospremili člani PD Križna gora. Srečal pa sem tudi nekaj pohodnikov, ki so delali skrajšano različico Vie Alpine od Trsta do Monaka, toliko da smo izmenjali kakšno informacijo in naredili kakšno fotografijo.

Uporabljal sem pet parov. Trije so za v pokoj oziroma za cvetlične lončke (smeh, poiščite na FB). Dvojne pa sem uporabljal samo 14 dni in še bodo za kakšno turo. Načeloma so vsi čevlji, ne glede na znamko, odslužili po okrog 650 kilometrih. Sem jih pa menjeval vsakih 14 dni. Vmes so po potrebi obiskali še čevljarja.

Vreme mi je bilo sicer zelo naklonjeno. Več kot tri četrtine poti sem imel lepo vreme, kar je za tako dolgo časovno obdobje zelo lep izkupiček. Na trenutke se mi je zdelo, da se je vreme prilagajalo meni. Ko sem potreboval hladnejše vreme, je bilo oblačno, ko lepo, pa je sijalo sonce. Na začetku se je huda vročina v Monaku sprevrgla v deževno obdobje, kar me je po vsej verjetnosti rešilo. Ne predstavljam si hoje po takšni vročini za daljše obdobje. V Sloveniji se je vreme poslabšalo in sem se moral prilagoditi oz. počakati. Pridelal sem nekaj zamude, zato sem v zadnjih dneh delal nočne nadure.

Drži. V Sloveniji so me ljudje toplo sprejeli, mi ponudili prevoz nahrbtnika, prenočišče in poskrbeli, da se nisem v temi izgubil. Tukaj gre posebna zahvala PD Križna gora, ki so me spremljali od Črnega vrha do Predjame in poskrbeli, da nisem bil žejen in lačen in tudi za prenočišče. Tudi na kočah in drugih postojankah so me že nestrpno pričakovali, Črna prst, Petrovo Brdo, Kmečki hram Fortuna … Seveda sem vsem zelo hvaležen. Tudi nekateri ljudje na poti so me prepoznali in mi čestitali oz. se želeli fotografirati z mano. V zadnjem delu poti so me pa tako vsi čudno gledali, najbrž zaradi zaraščenega videza.

S Slovensko planinsko potjo ga nisem, Via Alpina pa je bila v tujini in prek facebooka precej odmevna. Stran je všečkalo vsega skupaj več kot šest tisoč ljudi. Od tega 2300 iz Slovenije, 3200 iz Italije …

Drži, da gre tukaj za navidezno nasprotje. Nisem nikoli trdil, da je treba vse zaslone in računalnike umakniti in jih ne uporabljati več. Trdim pa, da je računalnik zelo omejen medij. Naše telo ima pet čutov, s katerimi doživljamo vse okrog sebe, če k temu prištejemo še duhovno komponento, šest. Prek računalnika lahko v zelo omejeni kakovosti dosežemo dva čuta, vid in sluh.

Kako drugače je, ko si svojim celim telesom in vsemi superskimi čutili, ki smo jih podedovali od naših prednikov, ki so živeli v naravi in z njo, sredi prostranstva gora, v gozdu, ob reki … in to doživljaš prek vseh čutil. Ne samo v območju udobja, ampak tudi v ekstremnih okoliščinah, kot so vročina, mraz, glasno grmenje, veter, bučanje vode, močno sonce. To je prava izkušnja. Več zaleže, če greš v mogoče ne najlepši kraj na svetu in ga doživiš v vsej polnosti svojih čutil in zavedanja, kot da si ogledaš najlepši kraj na svetu z računalnikom. Je prijetno tudi drugo, ampak ne na račun prvega.

Enako je v komunikaciji z ljudmi. Sam sem bil v tem času veliko ločen od svoje žene. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če je ne bi mogel poklicati in ji pisati sporočil. Te komunikacijske poti so zelo omejene, a če ni drugih, je to stoodstotno bolje kot nič. A koliko več zaleže en dotik in en šepet na uho kot sto SMS-ov. V vsakdanjem življenju pa zaradi naglice uporabljamo napačne komunikacijske kanale, ker ni časa … Kako napačno. Kar vprašajte svojo mamo, kaj bi imela raje, da ji vsak dan pošljete sporočilo ali da jo enkrat na mesec obiščete. Gre za pravo mero. Z računalnikom se omejimo, sprejmemo nižjo obliko komunikacije z ljudmi in naravo. Navsezadnje smo veliko več od slik, zvoka, besed.

Spoznati pot vnaprej. Priskrbeti si informacije o možnih prenočiščih na izbranem odseku poti. Veliko informacij je na spletni strani www.via-alpina.org. Izbrati primerno opremo za del poti, kamor se nameravate podati. Predvideti vse vremenske razmere. Če greste sami, predvideti, kako boste preživeli eno ali več noči v naravi, če se vam kaj zgodi. Noge so vaše največje orodje, dobro skrbite zanje.

So, so. Nikakor ne bom čakal na abrahama. V pohodniške načrte bom vsekakor vključil svojo ženo, da ne bo več opazovalka in tehnična ekipa, ampak da bo šla z mano. Seveda tukaj mislim krajše, nekajdnevne oz. nekajtedenske pohode. Drugi načrti pa so bolj gorniške narave z nekaj več izziva in adrenalina. Ta vidik sem pogrešal na Vii Alpini in bo v prihodnjem projektu bolj prisoten. Ta trenutek še ne bi želel govoriti o tem. Via Alpina direct še zdaleč ni končan projekt. Prva faza, pohod, je sicer uspešno končana. Sledi priprava predstavitve, ki, upam, da bo prinesla nekaj novih idej in svežine. Materiala je ogromno, zato bo treba malo počakati. Nato sledijo potovanja po Sloveniji in predstavitve. Zanimanje je veliko in koledar se mi že počasi polni. Potem pa je treba še odplačati dolgove.

Igorjevih 100 dni na Vii Alpini, v nedeljo na cilju v Trstu

Igor Gruber proti trem četrtinam Vie Alpine od Monaka do Trsta

Kar je več od suhega kotička, hrane in morda vrčka piva, je v gorah čisto razkošje (Planet Siol.net)