V soboto, 17. februarja, je v dolini Završnice ponovno potekalo turnosmučarsko tekmovanje za slovenski pokal. Na progi z nekaj kraljevimi vzponi se je pomerilo 34 tekmovalcev, slavil je tako imenovani serijski zbiralec naslovov državnega prvaka Nejc Kuhar (Društvo za razvoj turnega smučarja) pred Lukom Kovačičem (Dynafit) in Lukom Miheličem (TSK Olimpik).
Organizatorji, člani Planinskega društva Žirovnica, so tekmovanje s štartom v dolini Završnice in ciljem pri Domu pri izviru Završnice v Zelenici pripravili tretjič. Tokrat s snegom niso imeli težav, saj tam zgoraj letošnjo zimo z njim res ne skoparijo. Proga je s štartnega mesta v Žingarici vodila po cesti do Tinčkove koče in nato čez Zagon na Srednji vrh. Mladinci, članice, rekreativci in edina predstavnica rekreativk so se z vrha spustili v cilj pri domu, ostali so naredili še krog čez Plano v Suho ruševje in nazaj do doma. Trasa je bila na 3. Turnem Rallyu Završnica drugačna od prvih dveh in med tekmovalci ocenjena kot zanimiva, zahtevna … Nekaj sočnih komentarjev je padlo na račun strmine v Zagonu, na vzponu proti Srednjemu vrhu pa je bil potreben spopad s poledenelo podlago, tako so nekateri tekmovalci v zadnjem delu smuči sneli in vrh osvojili peš.
Po končani tekmi se je lepo število tekmovalcev, spremljevalcev in organizatorjev zbralo v Domu pri izviru Završnice na pogostitvi in podelitvi medalj in nagrad. Pri organizaciji je poleg članov PD Žirovnica sodelovalo 30 prostovoljcev, tekmovanje je minilo brez zapletov in poškodb v prijetnem planinsko-zimskem vzdušju.
Turni rally Završnica, druga tekma za slovenski pokal v turnem smučanju (foto arhiv PD Žirovnica)
Tekmovali smo na lepi, a zahtevni trasi
Na najdaljši trasi se je v tehnično zahtevnih pogojih najbolje znašel Nejc Kuhar (Društvo za razvoj turnega smučanja), ki je zmagal s časom 1:25:27, drugo mesto je s časom 1:29:11 osvojil Luka Kovačič (Dynafit), tretji je bil Luka Mihelič (TSK Olimpik), s časom 1:31:16, četrti pa Matjaž Mikloša (TSK Olimpik), s časom 1:36:42. Vsi štirje že nestrpno pričakujejo torkov odhod na Sicilijo, kjer bo na Etni potekalo evropsko prvenstvo v turnem smučanju. Nastopili bodo na posamični tekmi ter na tekmi v vzponu, Mikloša pa tudi na četrtkovih šprintih.
"Turni Rally Završnica je bila po mojem mnenju najtežja tekma na slovenskih tleh, odkar tekmujem. Že tako precej dolgo tekmo so popestrile še zahtevne razmere na vzponih in spustih, ki so zahtevale veliko znanja in izkušenj. To sem obrnil v svojo korist in uspel zmagati. Vsekakor pa si želim več takih tekem v Sloveniji, ne po zahtevnosti razmer, temveč po zahtevnosti tras, saj so to prave turno smučarske tekme, ki zahtevajo vzdržljivost, tehniko in veliko izkušenj," je za Turni.si vtise strnil Nejc Kuhar.
V članski konkurenci je nastopilo devet tekmovalcev, v veteranski pa dvanajst. Med njimi je zmagal Milan Šenk (TTSO Jezersko) s časom 1:59:19, sledila sta mu Franc Zadnikar s časom 2:03:18 in Tomaž Strupi (TSK Olimpik) s časom 2:03:57.
V ženski konkurenci so nastopile ravno tri tekmovalke – najhitrejša je bila Špela Zupan (TSK Olimpik) s časom 1:33:03, sledili sta ji Klara Meglič (AO Rašica) s časom 1:42:05 in Italijanka Giulia Della Zonca (Team Aldo Moro Paluzza) s časom 2:06:12.
Nastopili so tudi trije mladinci – ponovno se je odlično izkazal gorski tekač Tine Habjan (KGT Papež), ki je zmagal s časom 1:26:20, sledila sta mu Luka Strupi (TSK Olimpik) s časom 2:10:08 in Maj Pritržnik (TSK Lima) s časom 2:10:27.
Nastopilo je tudi šest rekreativcev, med katerimi je bil s časom 1:27:08 najhitrejši Miran Pristavec, med rekreativkami pa je nastopila zgolj ena tekmovalka – Jerneja Oman.
Špela Zupan, Turni.si > izčrpno poročilo z izjavami najuspešnejših tekmovalcev na Turni.si
Najuspešnejši na najzahtevnejši trasi: zmagovalec Nejc Kuhar, drugouvrščeni Luka Kovačič in tretji Luka Mihelič (foto arhiv PD Žirovnica)
Točkovanje slovenskega pokala v turnem smučanju 2018
V tabeli TOČKOVANJE slovenski pokal 2018 (592 KB) si lahko pogledate vrstni red nastopajočih v slovenskem pokalu po dveh tekmah. Uvrstitve se nekako pričakovane, vendar se bije trd boj med vsemi nastopajočimi! Zelo hitro se približujeta tekmi na Zelenici (3. in 4. 3. 2018), ki letos štejeta za državno prvenstvo v vzponu in posamično. Teden kasneje bo še zadnja tekma na okrešlju in zaključek slovenskega pokala. Torej vsaj še tri priložnosti za tekmovanje na najvišji ravni v turnem smučanju v Sloveniji!
Milan Šenk, vodja slovenskega pokala
Završnica – preskus znanja, opreme in živčnih končičev
Ko sem se vzpenjal po strmi špuri proti Srednjemu vrhu, mi je pravil notranji tekmovalec: "Tale vzpon z nikakršnim oprijemom psov je pravi preskus tehničnega znanja in sil, ki vlečejo navzdol in načenjajo živčne končiče." Ja, tako mi je pravil, razum pa me je silil v boj s progo. Kje so ta počasni psi (boljši oprijem!), ki morajo biti vedno v nahrbtniku? Ni jih! Napaka! Jezo sem krotil na dva načina: s smehom, da sem utišal notranjega razgrajača, in tisto domačo, ko tako zakov…, da ti takoj vse odleže. Nekako sem prilezel skozi gozd in za menoj tudi moji prijatelji (konkurentje!), ki so imeli podobne težave. Sledil je vzpon na vrh mimo Robija, ki je v samogovoru menjal pse, tudi sam bi jih že zdavnaj, če bi jih imel. Spomnil sem se nekega resničnega izreka: "Sedaj bomo pa malicali, kdor kaj ima!"
Potem pa spust! Moje tehnično znanje smučanja je podobno konfiguraciji terena z vsemi možnimi oblikami. Kljub vsemu sem z vrha dobro odsmučal, ker je pač podlaga to dopuščala. Potem je sledilo tisto najlepče - skorja, ko v zavoju zarežeš v sneg in potem z neko tehniko, ki je nikjer ne učijo, spraviš smuči v pravo smer. Na srečo me spet opozori moj notranji prijatelj: "Hej, Milan, tole pa po pameti!" Seveda mu odgovorim in smučam levo in desno, kot da sem pozabil na tekmovanje. Proti koncu je prišel položni del, ko se v meni prebudi še tekač, s katerim sem zelo na ti. Podaljšan korak v slogu teka na smučeh mi povrne moč in veselje pri premagovanju razdalje do zadnjega spusta. Proti koncu je prišla še utrujenost, ki je upočasnila smučanje, poskrbela za dodatno koncentracijo in varen prihod v cilj brez prask.
Hvala organizatorju za novo izkušnjo, ki upam, da v naslednji tekmi ne bo spet nova!
Tako, pridite na tekme in uživajte v pogovoru s samim seboj in tekmovalcem, ki ga nosite v sebi!
Milan Šenk
Med veterani je zmagal Milan Šenk, sledila sta mu Franc Zadnikar in Tomaž Strupi (foto arhiv PD Žirovnica)
Ma, Završnica je malo odmaknjena in zato zanimiva za nas. 5 v en avto TSK Lima - škoda, da nimamo večjega. Po poti še ene ta prve dynafit tekmovalne pancarje, ki so bili narejeni za žulje delat, prodamo. Ker je že ravno tekma, evo tekmovalnosti: Na Zavšnici smo že marsikoga prehiteli, včasih že samo zato, ker ga ni blo - tudi udeležba je tekma. Tokrat se je obetala zahtevnejša dirka, čeprav se eni zaženemo samo na štartu. Bližnji in daljni smo se zbrali več kot uro in pol pred štartom, da je bila kar gužva na parkirišću od brezdelja, kar je zelo dober pokazatelj zagnanosti. Najstarejši Ido in najmlajši mogoče Maj v ta prvem prekaljenem fotrovem dresu, ko smo bili še vsi enako oblečeni, po zaslugi Jezerjanov - Milana večnega zmagovalca, nočnega gosta na radiu in še kaj. Ta boljši smo imeli tudi vsak svoje konkurente - zakaj so kej pršli. Fajn. Kako bi pa blo, če jih ne bi bilo - brez veze.
Na štartu se zložimo skupaj, kot da bi hotli vsi enak rezultat, kr naenkrat nas je čist mal, ker smo avte pustili na parkirišču. Začetni del ceste na trasi je imel veliko veliko manj kamenčkov kot na Jezerskem, pa fajn je letelo. Nam karboncem to bolj paše kot šodr. Pa vseeno nekaterim še bolj leti. Sem že hodil zahodno od Srednjega vrha in sem vedel, da je strmo. Zdaj pa tam po slovensko vrezana špura - kar pomeni strmo, tk da so sami pesi velik premal. Marjan je mel namazano za jezersko ravnino in ni mogel druga, kot da kvari špuro s štamfanjem. Včasih je Marko lomil škije na spustu v grabnu proti Komatevri - pa smo se čudli, kako mu grata. Tu pa na vzponu, no res, da v zgornji tretjini, Milan z lepo črno dilo, ki odseva sam karbon, z neznanim imenom, razkazuje njeno skoraj brezmejno gibljivost - pa glih na sredini. To pa je moč. No, v Italiji bi bilo več cik cakov in manj bi palce nucal. Ampak to je razvoj. Kaj pa vem, ko smo pol debatirali, se mi je moralo nekaj zakisat v rokah in nogah, da ni šlo hitreje. Ko se izognem tej zavorci, in če bo krožna proga, bom še videl Nejca in vse Lukate, pa Majka in še in še njih, še enkrat med isto tekmo.
Prava turna tekma, zahtevna na vzponu z nevarnostmi, ki bi lahko sledile kaki napaki ali nespretnosti, z reševalci na ključnih mestih, z umetelno skorjico na spustih za gretje mišic. Kako leto nazaj nam je eden res lepo zapel na štartu pri žingarici. Letos smo pri prijavi dobili planinsko pesmarico lepo zapakirano, pa na spustih vseeno nisem prepeval kot na Jezerskem. Pa naj se še mal pohvalim, tam na zadnjem vzponu proti Zelenici me je prehitel Italjan iz Aldo Moro - Trst. Občudoval sem njegovo hitro premikanje nog z enimi ozkimi smučkami. Pol sem bil pa pred njim v cilju - le kje sem ga prehitel. Seveda, če se mi ni samo zdelo.
Druženje s ta boljšimi tekmovalci, no, to so vsi udeleženi, in organizatorji, no, to so vsi, ki izpeljejo dirko, me osveži, tako da bi si včasih želel večkrat. In evo ti prilike - Zelenica, dvodnevna dirka na za nas redkeje obiskanih lepotah Begunjščice in še kakega kotička.
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
arhiv PD Žirovnica
