NOVICE  

V rubriki Z nami na pot vas vabimo v svet nad Kropo, na Vodiško planino. Nanjo se lahko povzpnemo z različnih strani - in te tudi opisujemo v tokratni sredici.

Podajamo se še na števine potepe in plezanja, med njimi v Furlanske Dolomite, z gorskim kolesom pa smo prečili Skalno gorovje.

Pišemo o tekmovanju Mladina in gore, ki je letos praznovalo trideset let, o doživetju zimskega vzpona na Triglav in turnega smučanja s Kanjavca. V vzgoji smo se lotili treninga športnega plezanja - tudi za rekreativce, pri zdravju pa predstavljamo športna očala z dioptrijo. Ne spreglejte Planinčkovega kotička s frfotavim gospodom netopirjem, debate z okrogle mize o klinih in svedrovcih ter o dveh naših zavarovanih cvetlicah, ki pospešeno izginjata.

Sledijo stalne rubrike: literatura, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, planinska organizacija, novice, v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika, ki je izšel 12. aprila. Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

Komu koristijo slovenska imena gora

Nespodobno in zelo izzivalno je to vprašanje. Odgovor pozna vsak otrok: nam, seveda! Toda, vedno večkrat se vprašam, ali je to res tudi v vsakdanjem življenju, ne le takrat, kadar nas kdo vpraša.

Družbena omrežja pokajo od selfijev in čudovitih razgledov, pozimi tudi idealnih vijug turnih smučarjev, da se človeku kar pocedijo sline zavisti od prelesti narave. A v naslovih so tuje gore, za katere se sicer izkaže, da imajo slovenska imena. Še slabše je s planinskimi izhodišči, za katera se še toliko bolj uveljavljajo tuja imena, ne glede na to, da ležijo nekaj kilometrov izven naših državnih meja in so vedno veljala za slovenska. Žal pri tem početju niso udeležena le družbena omrežja, tuja imena gora in krajev se pritepejo tudi v tiskane medije, v planinske vodnike in niti Planinski vestnik nanje ni imun, čeprav se trudimo.

Navedel bom resničen pripetljaj, ki sem se ga spomnil ob tem razmišljanju. Pred dobrimi dvajsetimi leti je na oddelek mednarodne pošte, kjer sem zaposlen, prišel študent, za katerega je bilo vsem jasno, da je zaljubljen v gore in zemljepis. Ni bilo jasno, v koga bolj in kje je imelo pri vsem tem prostor še njegovo dekle, če se malce pošalim. Nekega dne sem ga uvajal v izpolnjevanje poštnih dokumentov za Avstrijo. Bil sem presenečen, ker je vse koroške pošte napisal z nemškimi imeni, čeprav smo po pravilu kraje, kot sta recimo Celovec in Beljak, dosledno pa manjše kraje Borovlje, Globasnico ali Sele, vedno naslavljali po naše. Ne nazadnje sploh ni šlo za dokumente za mednarodno izmenjavo, le za arhiv. Verjetno je fant mislil, da ga bom pohvalil, ker je celo za najmanjše vasi na pamet natresel nemška imena. Namesto pohvale sva imela krajši pogovor na štiri oči. »Čemu vendar siliš nemška imena krajem, v katerih pred stoletjem ob popisu prebivalstva ni bilo morda niti enega opredeljenega Nemca? Misliš, da bodo Avstrijci ohranili slovenska imena, če jih ne bomo mi? Nihče drug na svetu jih ne bo namesto nas." Študent je malce kislo pokimal in mi dal prav.

Dvajset let pozneje je nekdanji študent še vedno zaljubljen v gore in zemljepis, postal je priznan pisec planinskih vodnikov, ki je na rabo slovenskih imen izredno pozoren. Žal pa to ne velja za vse pisce planinskih vodnikov, pri čemer je pomemben del krivde tudi pri urednikih in založbah, ki planinsko literaturo izdajajo. Fran Tominšek je v svojih spominih opisal, kako je bilo v letih ob koncu devetnajstega stoletja, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD). Nemci oziroma domači nemškutarji so se tedaj šli umazano igro. Ker so imeli zveze in ker se je to skladalo s tedanjo velikonemško politiko, ki je gradila most do Jadrana, jim je uspelo pri kartografih spraviti na zemljevide nemške prevode slovenskih imen gora.

Monarhija je po prvi svetovni vojni razpadla in SPD je ostala zmagovalka brez nasprotnika. Škoda pa je bila že storjena. Čeprav so bila pred koncem devetnajstega stoletja na vseh habsburških zemljevidih na naši današnji severni meji in na Koroškem zapisana le slovenska imena gora (ker nemških sploh ni bilo), so se nemški prevodi pozneje ob ponatisih prenašali in se počasi umestili v prostor. Danes so ti nemški prevodi slovenskih imen zapisani na vseh naših planinskih zemljevidih.

Enako se je ponovilo na zahodni meji. V času rapalske razmejitve so gore dobile italijanska imena, a po vrnitvi Primorske na mejnih gorah tudi obstala za vse čase. Drugače je bilo s Triglavom, ki se je uspešno obranil nemškega Berg Terglou in kasneje še italijanskega Monte Tricorno. Žal še zdaleč ni samoumevno, da bo tako tudi ostalo. Skozi zgodovino smo že nekajkrat dokazali, da se znamo ubraniti pred drugimi, nikogar pa ni, ki bi nas obvaroval pred seboj. Če spremljate družbena omrežja, recimo Facebook, ste zagotovo že opazili kakšno planinsko objavo, ki je imela dodano lokacijo izleta. Glasila se je Mount Triglav, morda ste občudovali turni smuk z gore Vertatscha (Vrtača) ali pa popoldanski skok iz prestolnice na Mount Saint Mary (ne boste verjeli, gre za Šmarno goro). Seveda, omrežje predlaga lokacijo, in če smo malomarni, kliknemo tujko, ki z množičnostjo klikanja postaja prva ponujena možnost.

Morda s svojo pasivnostjo hodimo po tanjšem ledu, kakor se zdi. Si kdo upa staviti, da bodo gore v notranjosti Slovenije čez sto let še nosila slovenska imena? Mene osebno skrbi.

Dušan Škodič