Tone Tomše se je rodil mami Mariji in očetu Antonu kot prvorojenec leta 1951 v Radovljici. Imel je še brata dvojčka Cirila in Vinka. Že v rani mladosti sta starša prenesla ljubezen do gora na svoje sinove, tako da sta bila skupaj z bratom Vinkom predana goram do današnjih dni. Brat Ciril pa je našel svoje veselje in mesto v gasilskih vrstah. Osnovno šolo je Tone obiskoval v Radovljici, srednjo šolo za oblikovanje pa v Ljubljani. Po končani srednji šoli se je zaposlil v trgovskem podjetju Murka v Lescah, kjer je delal vse do svoje predčasne upokojitve pred petimi leti.
Predanost planinski organizaciji
V planinskih vrstah se je udejstvoval že od svoje rane mladosti. Več kot 30 let je bil član Upravnega odbora PD Radovljica. Bil je načelnik markacijskega odseka - skupno kar 28 let, predsednik društva v letih 1995-2001 in dolgoletni podpredsednik PD. Ni se zadovoljil le z označevanjem poti. Spremljal je oskrbovanje in vzdrževanje treh društvenih koč, zato mu kasneje ni bilo težko voditi gospodarskega odseka, aktivno pa sodelovati tudi pri izboljševanju koč. Lahko bi rekli, da je bil duša društva v zadnjih dveh desetletjih. S svojim mirnim pristopom, kot mravlja pridnim delom, je bil vzor mlajšim generacijam radovljiških in slovenskih planincev. Tudi v teh kriznih in neprijaznih časih do društvenega dela je prevzel nalogo ureditve društvene politike in odnosov v prihodnosti.
Kot predan markacist PZS se je vključil tudi v delo Komisije za planinske poti PZS, ki jo je požrtvovalno in vestno vodil ter skrbel za razvoj markacijske dejavnosti kar 21 let, vse do konca leta 2010 Bil je vodja projekta priprave Zakona o planinskih poteh, ki je bil v Državnem zboru sprejet leta 2007. Leta 2010 mu je bila skupaj z novoizvoljenim vodstvom zaupana pomembna in odgovorna vloga enega izmed podpredsednikov Planinske zveze Slovenije.
Svoje delo in obveznosti v Predsedstvu Planinske zveze Slovenije, kakor tudi druge funkcije, je opravljal odgovorno, izredno natančno, skrbno in vestno. Njegove opredelitve do posameznih problemov so bile vselej jasne in nedvoumne. S kratkimi poročili je vodstvo seznanjal z rezultati dogovorov, pogovorov, nagovorov na številnih slovesnostih planinskih društev, meddruštvenih odborih planinskih društev, problemskih okroglih mizah, konferencah ... Kot predstavnik PZS je sodeloval v mnogih telesih in organih ter zunanjih organizacijah, ki so tako ali drugače povezane s Planinsko zvezo Slovenije, tako v Svetu Triglavskega narodnega parka ... in tudi pri akciji Očistimo naše gore in planine. Prav tako je sodeloval v Komisiji za evropske pešpoti v Sloveniji in nič kolikokrat zastopal Planinsko zvezo Slovenije v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, povsod so ga sprejemali s prijaznostjo in velikimi pričakovanji o stališčih Predsedstva PZS. Dragocene so bile njegove izkušnje pri Komisiji za planinske poti, ki jih je do zadnjega trenutka delil s tistimi, ki so v komisiji nadaljevali njegovo pot, svoje znanje in visoko strokovnost pa na številnih usposabljanjih in izpopolnjevanjih. Njegova strokovnost je v Predsedstvu PZS veliko pripomogla pri odločitvah o pomembnih vprašanjih glede planinskih poti in njihove uporabe. Velik je bil njegov delež pri vzpostavljanju katastra planinskih poti in pri razpravah o Zakonu o planinskih poteh. Pred letošnjo skupščino v Ormožu mu je bila zaupana pomembna naloga vodenja komisije za pripravo meril za dvonamensko rabo planinskih poti, ki jo je uspešno zaključil. Na pobudo predsedstva je s svojo ekipo pomagal rešiti dolgoletno odprto vprašanje knjižnice PZS. Planinski kotiček v Mestni knjižnici v Ljubljani bo vselej povezan z njegovim imenom in bistvenem sodelovanju pri tem.
Tone je o požrtvovalnem delu markacistov in njihovem prostovoljnem delu prizadevno pisal tudi v Planinski vestnik, prek katerega je tako planinska kot širša javnost spoznavala trdo in neutrudno delo vseh slovenskih markacistov. Svoje talente na področju oblikovanja in slikanja je znal prenesti tudi na svoje delovanje v planinskih vrstah. Planinstvo je ljubil, prav tako vse, kar je bilo z njim povezano, aktivno si je prizadeval za čistejši gorski svet in varovanje okolja, zanimala ga je zgodovina planinstva, ki jo je tako rad raziskoval in ob tem globoko spoštoval.
Tone je večkrat poudaril: »Planinstvo v vseh oblikah ima med Slovenci velik pomen in je že tradicionalno med najbolj množičnimi ter razširjenimi oblikami rekreacije v celotni Sloveniji. Planinstvo pa ni le oblika rekreacije, ampak tudi varovanje okolja, kulturno poslanstvo v najrazličnejših oblikah, del turistične dejavnosti kot ene najpomembnejših gospodarskih panog v zadnjih obdobjih, obenem pa tudi usposabljanje za varnejše gibanje v gorskem svetu ... in še marsikaj. Planinstvo je lahko tudi način življenja.« In z besedami markacista vsem položil na srce: »Planinci si moramo markirati lastno pot, katere potek lahko glede na želje in potrebe prilagajamo, a osnovni cilji morajo biti temeljni kamni naše poti: obiskovanje gora doma in v tujini, skrb za varovanje okolja, prostovoljstvo ter spoštovanje sočloveka in dolgoletne tradicije avtohtonih prebivalcev.«
Tone Tomše je leta 2005 prejel posebno priznanje Državnega sveta RS najzaslužnejšim društvenim delavcem - priznanje Prostovoljec leta. Za neizmerno požrtvovalno in vestno delo, razvoj markacijske dejavnosti, vsakodnevni trud in številna odrekanja v vseh 21 letih vodenja komisije za planinske poti je v zahvalo leta 2010 prejel zlati častni znak PZS.
Pri njegovem zasebnem življenju ter delu v društvu in v Planinski zvezi Slovenije mu je nesebično pomagala življenjska sopotnica Vika, ki mu je ves čas stala ob strani.
Življenjski sopotnici Viki in vsem njegovim svojcem in prijateljem izrekamo naše iskreno sožalje.
Dragi Tone, naj ti bo lahka zemlja med gorami, ki si jih tako ljubil in jim zapisal vse svoje življenje. Hvala ti za vse trenutke, ki smo jih smeli preživeti s teboj. Tone, pogrešali te bomo.
Franci Ažman, predsednik Planinskega društva Radovljica
|
Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije
|
|