NOVICE  

Vam je bilo vreme - z izjemo nevihte na Rodici - naklonjeno. Kakšni so najbolj idealni pogoji za tek?
Poleti je pomembno, da je čim hladneje, saj tako organizem bolje deluje, manj je dehidracije. V visokogorju načeloma ni težav, saj so temperature tudi v najbolj vročih dneh znosne, nižje pa temperature, višje od trideset stopinj, povzročajo dehidracijo, zato moraš vnašati res ogromne količine tekočine.

Na cilj ste pritekli z neusmiljeno ožuljenimi prsti, z natrgano stegensko mišico na desni in vneto na levi nogi. Kakšen zdravstveni davek ste bili pripravljeni plačati za ta podvig?
V osnovi mi je bilo pomembno, da ne dobim kakšne trajne poškodbe. Ko so se začele pojavljati poškodbe, sem se najprej posvetoval s fizioterapevtko in se na podlagi ocene, da so mišice zgolj preobremenjene, odločil, da bom nadaljeval, saj naj ne bi imel dolgoročnih posledic. Res sem po dveh tednih že bolj ali manj dober in včeraj (23. 8., op. p.) so me že zasrbeli podplati. Da pa bi s transverzalo tvegal trajne poškodbe, pa ni bilo možnosti - prvi trenutek bi odstopil.

Če pot pogledava skozi prizmo številk, ste zbrali več kot 600 kilometrov in okrog 33 tisoč metrov višinske razlike ...
To so relativne številke, ki zmedejo še garmina. Že nekatere poskusne ture so bile povsem nelogično zmerjene, sploh višinska razlika, zato se mi je zdelo brezpredmetno jemati s seboj garmina. Morda bo tehnologija čez čas ponudila napravo, ki bo res točno izmerila te razdalje, sicer pa je po moji oceni nekje med 600 in 650 kilometri in od 32 do 35 tisoč metrov višinske razlike.

V fazi priprav ste torej prehodili celotno pot ...
Po etapah sem prehodil vso pot od Maribora do Ankarana. Nekatere so bile kratke, druge zelo dolge, tako kot sem imel zastavljene dnevne etape na transverzali. Malce sem preizkušal, kako se odziva moje telo. Poskusil sem tudi dve zaporedni etapi, da sem videl, kaj mi povzroča največ težav - kondicija, morebitni žulji, ki takrat niso bili težavni, kako se odzivajo mišice ...

Klemen Triler je za nov rekord Slovenske planinske poti dodobra zdelal šest parov tekaških copat, foto Manca Čujež

Hkrati ste tako vnaprej razreševali tudi orientacijske zanke Slovenske planinske poti. Kateri deli so najslabše markirani?
Nekateri deli so odlično označeni, sploh Pohorje. Zelo slabo je označeno s Koče na Grohatu proti Robanovemu kotu, kakšen kilometer po gozdni cesti sploh nimaš nobene oznake. Kmalu po zapornici pri kmetu Robanu v Robanovem kotu smo vsi tekači v dilemi pri odcepu za partizansko bolnico, ki je bolje označena kot enka. Po Kamniško-Savinjskih Alpah ni bilo težav, v času med mojim ogledom in tekom so na novo markirali pot na Kočno, ki je bila slabo označena, tudi od Kanonirja do Bašeljskega sedla ni ravno optimalno. Predel Julijcev v okolici mojega doma mi je tako dobro poznan, da sploh nisem gledal markacij, na planini Dobrenjščica pa so oznake premalo poudarjene. Tudi na grebenu od Stola do Golice so predeli, ki so slabo označeni, tako da bi se v megli še jaz izgubil, čeprav sem tam že velikokrat hodil. V Alpah sicer nisem imel težav, hitreje se izgubiš nižje, kjer je veliko poti. Spust s Porezna do vasi Poljane je katastrofalno slabo označen, spust z Gor v Idrijo enako slabo, vsi tekači do zdaj so se tu izgubili, dvomljivi so odseki med Razdrtim in Senožečami, kadar je poleti zaraščeno. Pri sestopu s Tinjana sem se v Hrvatinih izgubil sam na ogledu, prav tako se nas je zdaj izgubilo vseh šest. Katastrofalno je označeno v Prešnici do naslednje vasi v smeri Socerba, tudi proti Ospu je kakšna markacija premalo. Zelo slabo je označeno z Bevkovega vrha proti Sivki, tudi proti Vojskem, proti Golakom so stare markacije, kar bi lahko bilo težavno maja ali junija, ko je vse zaraščeno, potem pa še z Javornika do Podkraja, kjer je nekaj odsekov slabo markiranih. Hitrostnih rekordov ne moreš postavljati, če nimaš trase orientacijsko naštudirane, hkrati pa me je na Pohorju izučilo, da moraš vedno pogledati smerne table in ne le brezglavo teči.

Koliko časa ste si sicer privoščili za počitke in občudovanje razgledov?
Zelo malo. Na vrhovih sem predvidoma preživel v povprečju manj kot deset minut, toliko da sem žigosal dnevnik, nekaj pojedel in spil, za razgled je bilo kakšno minuto ali dve časa.

foto osebni arhiv

foto Manca Čujež

foto osebni arhiv

Menda ste si vmes vendarle vzeli čas še za gobarjenje ...
Res sem zelo strasten gobar. Ko sva na začetku z Davidom tekla čez Pohorje, sem po petih minutah že videl jurčke, a jih nisva pobrala, čez kakšne tri ure pa si je zaželel, da bi jih nabral, a sva našla le še kakšne tri, štiri. Tudi z Bojanom sva jih v Karavankah nabrala nekaj.

Kakšno pa je bilo dejansko gorivo, ki vas je gnalo čez drn in strn od Maribora do Ankarana?
Vzdržljivostni športnik v osnovi potrebuje ogljikove hidrate, da nadomesti energijo, in nekaj beljakovin, ki pomagajo pri obnavljanju mišic po težkih naporih, zato sem pil tudi beljakovinske napitke, predvsem pa sem jedel veliko sadja in zelenjave. Kombiniral sem nekaj ploščic, nekaj tople hrane - testenin in riža -, sendviče s tuno, siri in zelenjavo ter ogromno sadja, predvsem nektarin, banan in grozdja. V povprečju sem imel obrok vsako uro in pol. Jedel sem ogromno, kar potrjuje tudi podatek, da sem ob vseh pokurjenih kalorijah izgubil samo dva kilograma.
...

Manca Čujež
Foto Manca Čujež in arhiv Klemna Trilerja

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v septembrski številki Planinskega vestnika 2012.