Mednarodni dan gora, ki ga vsako
leto praznujemo 11. decembra, je že
tradicionalno posvečen izbrani tematiki. Letos je poudarek na gorskem kmetijstvu. Mednarodna
planinska javnost se nedvomno zaveda pomembnega prispevka visokogorskih kmetov
z vsemi njihovimi dejavnostmi, ki so jih dnevno opravljali kot drvarji, lovci
in pastirji, pri pionirskem raziskovanju gora, marsikje tudi pri vodenju
prvopristopnikov na vrhove, in seveda tudi pri gradnji koč in poti. To so bili
časi, ko so gorske kmetije preživele z osnovno dejavnostjo, dodatni vir
zaslužka pa je bil zanje gozd, na katerega so kmetje gledali kot na zlato
rezervo za čase, ko so obnavljali gospodarska poslopja ali je družino zadela
kakšna naravna nesreča. Življenje in delo prebivalcev gorskih kmetij je bilo
torej sonaravno že davno prej, preden smo ta izraz zapisali v različne
strategije.
Celoten kmetijski sektor v
alpskih državah je pod pritiskom globalne cenovne in ponudbene konkurence,
kljub temu pa so v nekaterih alpskih državah gorsko kmetijstvo z načrtno kmetijsko
politiko in sodelovanjem ministrstev za kmetijstvo in turizem uspeli preobraziti
v zaščitno znamko posameznih dežel. Pomislimo predvsem na Avstrijo, Švico ali
Bavarsko, ki si jih ne znamo predstavljati brez planšarij in so s svojo ponudbo
pravi magnet za pohodnike, turne kolesarje itd. Ob vsem tem pa gorsko
kmetijstvo skrbi za kultiviranje krajine, ki je pomemben dejavnik turistične
ponudbe.
Planinstvo in gorsko kmetijstvo z roko v roki na Veliki planini (foto Manca Čujež)
Seveda pa neizprosna cenovna
konkurenca sili visokogorske kmetije v uporabo novih tehnologij, ki jih delno
subvencionira tudi Evropska unija in imajo vpliv tudi na okolje. Zaradi zgodnje
košnje in drugih ukrepov se zmanjšuje biotska raznovrstnost gorskih travnikov z
vsemi posledicami, s katerimi se bomo srečevali ali se že srečujemo.
Veliko kmetij v visokogorskem
okolju je kljub zapletenim postopkom že stopilo na pot dodatne turistične
ponudbe, ena izmed večjih skupin koristnikov katere smo planinci. Nedvomno je
to težka in zahtevna pot, na kateri pogosto vztrajajo resnično le najboljši, in
ko se včasih kritično oziramo na zahteve po gradnji novih gozdnih cest, ki so
pogosto v interesu lastnikov gozdov, ki svojih parcel še nikoli niso videli in
jim gre zgolj za kapitalske dobičke, potem v duhu svojega dolinskega udobja le
pomislimo, da morajo ti ljudje tam gori tudi preživeti. Da zato ni nujno, da se
zaradi vsega tega planinci pripeljemo z avtom skoraj do vrha, je pa že
vprašanje našega odnosa in naše kulture do okolja. Po dokaze za to nam ni treba
daleč, samo malo prek meje poglejmo.
Planinci vidimo gorsko kmetijstvo
kot partnerja, s katerim imamo mnogo stičnih točk, tako na področju planinskih
poti kot oskrbe planinskih koč z domačimi proizvodi, zato je potrebno, da ohranjamo
stalen dialog. Veliko planinskih poti namreč poteka po ali ob kmetijskih
površinah in je sobivanje planinca in kmeta praviloma neproblematično,
je pa treba ob pojavu novih dejavnosti v gorskem svetu
ustrezno urediti tudi odnose s kmetijsko dejavnostjo, da ne prihaja do neljubih
nesporazumov. Ob tem si seveda želimo, da bi gorske kmetije delovale v okolju,
ki bi jim omogočalo več časa za osnovno dejavnost, ne pa le krmarjenje med stalno
spreminjajočimi se predpisi. Sicer se nam lahko zgodi, da se v prihodnosti ne
bomo imeli s kom pogovarjati, naše poti proti vrhovom pa bodo vodile prek
opuščenih senožeti, praznih pašnikov in opustelih vasi.
Miro Eržen, podpredsednik Planinske zveze Slovenije in vodja Slovenskega planinskega
muzeja
|